Po zelo razgibanem letu 2015 trenutno uživamo zimske počitnice pri družini v Mežici in si nabiramo moči za bližajoče se toplejše mesece, ko se bodo tuji gostje spet začeli bolj številčno sprehajati po naših prelepih krajih. To noč nas je, poleg včerjajšnje zmage Kranjca v smučarskih skokih v Vikersundu, čisto nenapovedano presenetila debela plast sveže zapadlega snega. In po zajtrku, kidanju snega in postavljanju sneženega moža mi fotografska žilica ni dala miru, da se ne bi sprehodil po Mežici v iskanju zimskih motivov. Žal Nikona tokrat nisem imel s seboj, tako da so slike nastale kar na mobilnem telefonu.
Mežica je s stališča turizma zelo obiskan kraj za slovenske razmere in kraj, ki ga več pomembnih virov priporoča med izleti po Sloveniji. Vendar pa skoraj vsi tej obiskovalci obiščejo opuščeni rudnik svinca in cinka ter bivališče Kralja Matjaža na bližnji gori Peci, v sam kraj pa po mojih dosedanjih izkušnjah ne zaide prav veliko izletnikov. Pokazatelj tega je tudi zapuščeni Hotel Lipa v samem mestnem jedru. Kot šolanemu hotelirju mi je kar nekoliko žal pri srcu, ko vidim tak neizkoriščen potencial. Z nekoliko trženjskimi prijemi bi se lahko veliko teh obiskovalcev povabilo tudi na kosilo, pijačo in sprehod po Mežici.
Žal je oblačno nebo kljub obilici snega preprečilo, da bi nastale nekoliko bolj pisane slike. Med sprehodom sem že začel tuhtati o tem, kaj bi danes napisal na blog, predvsem pa o tem, kaki so obeti za leto 2016 za nas “incoming” turistične vodnike. Kitajci pravijo, da je letos leto rdeče ognjene opice, kjer ni potrebno poznavanje kitajske astrologije, da bi nekdo lahko zaslutil, da to pomeni precej nepredvidljivo leto. Kljub zelo dobremu večletnemu trendu, ki ga slovenski turizem ima, pa je le malo potrebno, da se stvari spremenijo. Z vsemi begunci, žicami in drugimi mednarodnimi napetostmi se lahko zgodi kak neprijeten dogodek, ki bo spravil Slovenijo na slab glas. Po drugi strani pa se lahko tudi zgodi, da veliko Evropejcev ne bo potovalo v Grčijo, Egipt, Tunizijo in Turčijo. Velik del teh bi lahko obiskalo naše kraje. Upamo seveda na najboljše, v predalu pa imamo kljub vsemu pripravljen plan B.
Na sprehodu sem bil s sestro svoje drage in ko smo se naveličali mojega fotografskega tečaja smo začeli iskati kak klanec, po katerem bi se ona lahko sankala s praktičnimi sankami, ki smo jih imeli s seboj. Nato smo srečali znanko, ki nas je gostoljubno povabila do njih, češ da se tudi njihova dečwa (kot rečejo tu) danes sanka. In res sva se namenila gor v breg. Ko sva pa prispela na cilj, smo bili deležni zabavnega presenečenja. Športni program namreč ni predvideval sankanja temveč Mežica Open 2016 prvenstvo v skokih na skakalnici za odslužene zobne ščetke.
Po desetih tekmah je bila naša dečwa sicer druga, čeprav je zmagala na eni posamični tekmi in si dvakrat delila prvo mesto v konkurenci treh tekmovalcev. Je pa zato postavila rekord skakalnice! In imeli so prednost domačega terena! Za naslednje leto smo jih povabili na revanšo v našo četrt. Meni je bilo pa zelo zabavno spoznati novo otroško igro, ki jo v teh krajih menda že dolgo prakticirajo. Pa zanimivo mi je bilo razmišljati, da imamo tudi letos nekaj športnikov, ki navdušujejo staro in mlado in da se ta slovenski fenomen nadaljuje tudi po Tininem odhodu. Ko bi nas le naši politiki in ekonomisti kdaj pa kdaj tako pozitivno presenetili…
Lep pozdrav, Demian