V tem obdobju nizke turistične sezone smo se namenili združiti prijetno s koristnim in se tako odpravili z otrokoma in njihovo pranono na izlet z avtom tja pod Kraški rob. Želeli smo si, da bi nam nona več povedala o svoji posebni in osebni izkušnji, ki jo je doživela po drugi svetovni vojni, ko so še zadnje Šavrinke peš hodile prodajat svojo robo v Trst.
Šavrinke so bile dekleta in žene, ki so iz vasi slovenske in hrvaške Istre prodajale pridelke, svoje in od ostalih, v Trstu. To se je začelo nekje v 19. stoletju zaradi hudega pomanjkanja in revščine, trajalo pa je vse do konca 40. let prejšnjega stoletja. Šavrinke so sprva hodile bose in peš, s stvarmi nabasanimi v cekarju na glavi, kasneje jim je pomagala kakšna mula, naša nona pa se je proti koncu že vozila s kolesom.
Izlet se je hitro izkazal za zanimivega, naš skoraj 6-letnik namreč ni, kot običajno, skakal v besedo, temveč je z zanimanjem prisluhnil, kar je pranona imela za povedati in je tako kasneje poslušal v teku celega izleta. Zdi se mi, da ga je na začetku najbolj presenetilo to, ko je slišal, da so ljudje nekoč bili hodili bosi in da je noni mama iz blaga in kakšnega kosa usnja za podplat izdelala čevlje. In da je lahko ona bila vesela, saj so drugi hodili bosi in imeli taaaaakšne podplate-ob tem je s prsti pokazala 2 centimetra, Patrik pa je prav toliko izbuljil oči in kar ni mogel verjeti! Ko nam je tako pripovedovala o revščini in lakoti, ki je takrat pestila Istro, smo jo vprašali, če so bili kot otroci zato kaj žalostni, pa je le v smehu zamahnila z roko in je rekla, da so se lastni nesreči le smejali in da so veliko peli. K temu je pridala še, da misli, da mi nismo nič na boljšem zaradi stvari, ki jih imamo.
Za začetek smo se namenili k Pohlenovemu kipu Šavrinke v Hrastovljah, tudi zato ker nona izvira iz bližnjega Dola pri Hrastovljah. Medtem, ko sta Ines in Patrik fotografirala Šavrinko s Kraškim robom in Cerkvijo Svete Trojice v ozadju, mi je nona bolje razložila časovni okvir in zgodovinski kontekst, kdaj točno je ona še tako hodila v Trst. Pisalo se je namreč leto 1946, torej takoj po vojni in tik pred ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja. Povedala je, da je to bilo kaotično obdobje, ko ljudje v teh krajih niti niso dobro vedeli, kdo jim vlada in kje naj bi meja med Italijo in Jugoslavijo sploh bila, saj fizično na poti do Trsta v tistem obdobju ni bilo nobenega mejnega prehoda. Bila je pa revščina in da bi pripomogli k družinskemu proračunu, sta z materjo izmenično vsak drugi dan hodile do Svete Ane in v Škedenj, dve tržaški četrti, prodajati vino, žganje, sir, jajca, mleko, pa tudi češnje in drugo sadje. Dodala je, da v Trst niso več redno hodili iz vseh hiš v njihovi vasi, a pri njih sta ona in mama dolgo vztrajali. Povedala je, da je njej bilo še kar dobro, saj je proti koncu hodila s kolesom in prodajala domače pridelke in pridelke drugih iz vasi, med tem ko je desetletja prej njena mama bosa in s plejnerjem (neke vrste cekar) na glavi najprej morala v notranjost Istre hoditi po jajca, ki jih je nato na glavi nosila do Trsta, kjer jih je prodajala.
Dalje mi je razlagala, da so se v skupinah po približno pet sosed na pot odpravljale že okrog polnoči in da so z nahrbtnikom tako hodile kakšnih šest ur. Ko so zjutraj prispele v Trst, so prodajale okoli štiri ure, nato pa so se namenile na šesturno hojo nazaj. Domov so tako prišle torej okrog četrte popoldan in razumljivo je bila postelja prvi cilj doma.
V Trstu so bile za svoje izdelke plačane z lirami, vendar se nazaj niso vračale s praznimi nahrbtniki, pogosto so namreč nazaj grede kupile meso za juho, sladkor, milo, pašto idr. V tem delu Istre je bila takrat valuta jugoslovanska lira, hitro pa se je našel kdo, pri komer je bilo moč lire zamenjati v jugolire.
K temu je nona dodala še to, da je bilo to težaško delo (čeprav se zdaj tega obdobja spominja kot enega najsrečnejših) in da je po čisto človeški plati z veseljem sprejela novico, da so leta 1947 ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, kjer je Trst pristal v coni A pod upravo ameriške in angleške vojske. To je namreč pomenilo, da sploh ni bilo več preprosto priti v Trst in tovrstno trgovanje se je ustavilo. Ko je pa kasneje z leti postalo spet preprosteje potovati tja, se je medtem zgodil tak tehnološki napredek, da nihče več tja ni hodil peš.