V sredo sem imel za agencijo Autentica naročen voden ogled Pirana za skupino osnovnošolcev iz različnih držav, med katerimi Turčija, Portugalska in Poljska. Skupino sem ob 13.30 pričakal na avtobusni postaji in tam sem naredil tudi uvodno predstavitev kraja. Tam sem se tudi odločil, da bom ogled prilagodil skupini tako, da bodo razlage nekoliko krajše, da pa bomo bolj hitro hodili in tako več videli.
Ob nabrežju smo šli do Tartinijevega trga, nato do cerkve Sv. Jurija, pa do Punte in še do prvomajskega trga. Začuda so bili mladi gostje prav pridni in radovedni, tako da mi je uspelo jim podati kar veliko informacij. Na Trgu 1. maja so me nato “najeli” za fotografa in naredil sem gasilske slike s kakimi desetimi fotoaparati.
Nato smo se le še sprehodili do pomola, kjer sem jim pokazal, kje jih bo po dvajsetih minutah prostega časa čakala barka Solinarka, s katero so potem nadaljevali izlet v Krajinski park Sečoveljske soline.
Na srečo se v prostem času noben od osnovnošolcev ni izgubil in ob 15.00 so odpluli proti solinam, podobno kot so to solinarji iz Pirana počeli pred stoletji.
“V solinah so solinarji delali celo leto. Zaradi oddaljenosti solin od Pirana so gradili solinarske hiše, v katerih so prebivale solinarske družine v času pridobivanja soli in začasno skladiščile družinski solni pridelek. Na še danes aktivnih predelih solin Lera, kjer so v začetku 20. stoletja spremenili način proizvodnje soli, solinskih hiš ni več. Drugače je na opuščenem predelu Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge, kjer ostanki solinskih hiš še danes dajejo značilen in prepoznaven pečat krajini. Meščani so se v času solne sezone preselili v solinarske hiše, ki so stale v neposredni bližini solnih polj. Tako so imeli dve bivališči: mestno v času zime, pred poletjem pa so se s svojimi ladjicami odpravili v soline, kjer so ob delu dočakali jesen.” (Wikipedia)