Preden pridemo v vas zagledamo s kamnom ograjeno pokopališče in če pot nadaljujemo po stranski cesti, ki zavije levo in vodi ob kamnitem pokopališkem zidu, pridemo do kamna, po katerem Krkavče slovijo daleč naokoli in buri domišljijo mnogih domačinov in tudi obiskovalcev.
Krkavški kamen, Beli kamen, Troglav ali enostavno Kamen je megalit, ki je po nekaterih izročilih star kar tri tisoč let, a najverjetneje izhaja iz keltskih časov, približno 200 let p.n.št. Kamen je visok 2,5m, pri čemer ga iz zemlje glede 1,6m. Kraj, na katerem ga lahko vidimo danes, se nahaja v neposredni bližini najdišča. Zanimivo je, da sama vrsta kamnine ni značilna za ta geografski prostor in priča o tem, da so ga na to mesto prinesli. Na obeh straneh kamna se nahaja stilizirana podoba človeka s prekrižanimi nogami, razširjenimi rokami in nekakšno krono iz žarkov, ki vejejo iz glave. Glede na vsebino, gre najverjetneje za božanstvo, povezano s soncem, je pa sam kamen tudi postavljen tako, da ga sonce osvetljuje najprej z vzhodne nato pa še z zahodne strani.
Ena izmed legend govori o tem, da je na bližnjem Gračišču na gradu bival sam hudič. Okoliške cerkve, ki so jih romarji obiskali med procesijo, ki je potekala do Dragonje in nazaj, tvorijo nekakšen križ, kamen pa predstavlja središče tega navideznega križa, s čimer bi se lahko prebivalci želeli varovati pred hudičem. Nekateri so prepričani, da je kamen nekako povezan z gradom ali celo del gradu. Svoj čas naj bi kamen bil uporabljen tudi kot sramotilni steber, kamor so privezali obsojenca.
Kamen naj bi častili na dan sv. Vida, ko so na njega polagali roke, za božič pa naj bi ob kamnu celo noč kurili hrastovo lubje, kar naj bi pomagalo pri ženski neplodnosti. Župnikom iz bližnje vasi te vraže niso bile všeč, zato so ljudje h kamnu hodili skrivaj.
Kamen sam in njegova lokacija zagotovo vzbujata določeno mero mističnosti in skrivnostnosti še danes.
Po ogledu kamna smo nadaljevali pot proti vasici Krkavče. Očitno je, da je samo naselje in tudi okolica zelo povezana s kamnom. Ime namreč najverjetneje izhaja iz korena ”kr,” kar v keltskem jeziku pomeni skala in če ob tem v spomin prikličem kamniti otok Krk, zveni zelo smiselno. Druga razlaga imena pa izhaja iz 15. stoletja, ko so Benečani na to območje naselili ljudi, ki so prej živeli ob reki Krki v Dalmaciji.
V središču vasi se nahaja cerkev sv. Mihaela nadangela, ki je bila posvečena v 17. stoletju, na njenem mestu pa se je prej verjetno nahajala manjša cerkvica. Cerkev je današnjo podobo dobila v 18. stoletju, iz istega časa pa izhajata tudi dve pomembnejši slikariji, ki jih najdemo v notranjosti, in sicer Gianellijev Poklon sv. treh kraljev nad oltarjem in Bossijev Tridentinski koncil v zakristiji. Zanimivost cerkve sta tudi dva tabernaklja, en manjši in en večji ter kropilnik, ki je hkrati krstni kamen. Zvonik, ki pripada cerkvi, je zgrajen na prej obstoječem obrambnem stolpu.
Za vse, ki vas mika skreniti z glavne poti in odkriti nekaj novega, so Krkavče en izmed krajev, ki jih je resnično vredno obiskati.
Ines
