Med zelo razgibano sezono smo si v duhu sprostitve na koledarju zopet označili dan za družinski izlet, lokacija: neznano. Zjutraj smo se tako usedli v avto, želeli smo si malo pobegniti iz mestne vročine. V roke sem vzela zemljevid in s prstom začela slediti po okolici. Čeprav je Idrija zvenela zelo sveže in odmaknjeno, smo se odločili za Ilirsko Bistrico, ki nekako sameva na prometni poti trum turistov, ki se poleti zgrinjajo preko Slovenije na Hrvaško. Iz bolj prometnih cest smo hitro zavili na stranske in že smo vijugali proti prvemu postanku, ki je bil grad Prem, lociran v slikoviti gručasti vasici z istim imenom. Najprej smo zagledali mogočno cerkev, kasneje pa se nam je odprl pogled na hiške, nad katerimi kraljuje grad.
Grad naj bi bil zgrajen v 12. stoletju, njegove prve omembe pa segajo v zgodnje trinajsto stoletje. Ime gradu naj bi bilo povezano z utrdbo Castra Prima, ki naj bi se na tej lokaciji nahajala v rimskih časih. Vrata, ki vodijo do gradu, so bila priprta, na urniku pa je pisalo, da se muzej odpre šele ob 13. uri, nam je pa prijazna gospa pustila, da se kljub temu sprehodimo po površini okoli gradu.
Pot smo nadaljevali proti Ilirski Bistrici, odločeni, da parkiramo avto, se po mestu sprehodimo in si privoščimo kosilo. Parkirali smo ravno pred TIC-om, kjer smo si vzeli nekaj literature o mestu in dobili informacije o tem, kaj se po informatorjevem mnenju splača ogledati. Tako smo se po glavni in zelo prometni ulici namenili proti centru. Na desni sta se šopirili dve izstopajoči stavbi, v neorenesančnem slogu zgrajeni mestna palača in hranilnica, ki datirata v 30. leta 20. stoletja, ko je bilo območje pod italijansko vladavino. Za palačo in hranilnico se nahaja prijetno osvežujoč park z ribnikom in otroškim igriščem, poleg njega pa športno rekreacijski park. Po sprehodu skozi mesto smo se ustavili v gostilni Pri Matetu, kjer smo bili deležni dobrega kosila in še boljše postrežbe, kjer smo med drugim iz prve roke izvedeli, kako je v vrhuncu sezone bivati v tako tranzitnem mestu – v trgovino gredo v petek, potem pa čez vikend ne zapuščajo hiš.
Po prijetnem kosilu smo se namenili še proti gradu Kalc in Mašunu, a nam je uspel samo obisk prvega. Kljub temu smo bili deležni večine poti proti Mašunu in bilo je zelo…drugače. Vedno znova me preseneti, kako zelo majhna in hkrati tako zelo raznolika je Slovenija. Tako blizu, a tako drugače in eksotično. Torej, uspeli smo si pogledati le grad Kalc, no, v bistvu gre za zelo slabo ohranjen grad, oziroma za bolje ohranjeno ruševino, ki pa kljub temu dejstvu ne izgublja skrivnostnega šarma. Nahaja se na hribu med vasicama Zagorje in Bač, v bližini izvira reke Pivke. Grad datira v 17. stoletje, po prvi svetovni vojni je poslopje začelo propadati, danes pa je ohranjen le stolp. Poleg gradu je na kraju prijetno tudi zaradi sence, ki jo mečejo mogočni kostanji in lipe, ki se nahajajo v neposredni bližini gradu.
Družinsko raziskovanje okolice je bilo tokrat bolj grajsko obarvano in z veliko vožnje, se je pa še enkrat več vnel občutek navdušenja in radovednosti nad tem, kaj vse nam Slovenija in bližja okolica lahko ponudita.
Lep pozdrav, Ines