Včeraj sem imel za hrvaško agencijo naročeno celodnevno vodenje skupine Japoncev na Bled. Gostje so bili z ladje Silver spirit, ki je bila zasidrana v Kopru. S potniškega terminala smo z avtobusom krenili ob 9.00 uri.
Gostov je bilo 8, s seboj so pa imeli tudi svojo japonsko vodnico in prevajalko. Ob njihovem prihodu sem imel možnost uporabiti vseh deset japonskih besed, ki jih poznam. Sicer imam pa japonske goste rad. So uglajeni, točni, nekoliko sramežljivi, hvaležni. Edina slaba lastnost, ki mi v tem trenutku pride na misel, je ta, da imajo zelo visoka pričakovanja in se lahko ob morebitni napaki hitro pritožijo.
Pot do Bleda je s postankom trajala približno dve uri. Najprej smo šli na panoramsko vožnjo okoli jezera in nato na Blejski grad. Ogledali smo si spodnji del gradu in kot je za Japonce značilno, so bili zelo navdušeni nad razgledno ploščadjo med prvim in drugim nadstropjem, kjer so lahko dali duška svojim Canonom in Nikonom. Nato smo si ogledali še zgornji del gradu, kapelo in muzej.
Kosilo smo imeli naročeno v restavraciji na gradu. Menu je bil sledeči:
- solata z orehi, hruško, gorgonzolo in medom
- pečena postrv s krompirjem in blitvo
- sladica blejska grmada s sladoledom z makovo kremo
Bilo je zelo dobro, tudi dobro postreženo. Edino, kar se sprašujem je, zakaj pri kosilih na Bledu ne bi raje za sladico ponudili kremšnite. Vodniki namreč toliko razlagamo o njej, potem je pa gostje včasih nimajo možnosti niti videti. Sam sem sicer računal na to, da bomo imeli možnost kremšnito poizkusiti ali videti kasneje v slaščičarnah na Blejskem otoku ali v centru mesta, vendar se je potem tako izšlo, da nam to ni uspelo. Je pa blejska grmada resnici na ljubo verjetno še boljša od kremšnite.
Po kosilu so gostje imeli še nekaj časa prosto na gradu, nato pa smo se odpravili na Mlino, predel okoli Blejskega jezera, odkoder izvirajo pletnarji in s kjer se s pletnami najbolj pogosto krene na Blejski otok. Vkrcali smo se in plovba do otoka je trajala približno četrt ure. Med plovbo je pletnar gostom povedal nekaj zanimivosti o jezeru, jaz pa sem jim med drugim razložil, da je tudi japonski cesar Akihito obiskal Tita na Vili bled, ki se jo med plovbo do otoka dobro vidi. Zelo zabavna jim je bila tudi razlaga o navadi, da mora ženin nevesto, ne da bi pisnil, nesti po 99 stopnicah na otoku.
Na otoku smo se malo razgledali okoli in se nato napotili v cerkev, kjer sem jim razložil zgodovino cerkve, njeno notranjost ter legendo o zvonu želja. Nato so se gostje postavili v vrsto in se veselo slikali ob zvonjenju na ta zvon.
Po ogledu cerkve sem gostom hotel nameniti še nekoliko prostega časa na otoku, kjer se nahajata zelo simpatična slaščičarna – potičnica in pa trgovina s spominki. Žal sem tu doživel zelo neprijetno reč. Priznam sicer, da že nekaj časa nisem bil na Blejskem otoku in da sem že pozabil, kako to s pletnarji gre. Tako sem šel dol do našega in mu povedal, da bi mi ostali 15 minut dlje od predvidenega časa in kako bi se dalo to urediti ter ali bi lahko šli nazaj z neko drugo pletno. No, takrat je pletnar na sosednji pletni kar začel vpiti name, da kam bi pa prišli, če bi si vsi gostje tako zmišljevali… Tako jim je žal uspelo še bolj utrditi že tako slab sloves, ki ga imajo.
No, nekako sem le priboril dodatnih deset minut in z našim pletnarjem smo se nato vrnili na Mlino. Po tem smo se le še pol urice sprehodili ob nabrežju v centru mesta, kjer žal nisem posnel nobene fotografije. Vzdušje je bilo zelo prijetno, spokojno in gostom sem povedal, da končujemo dan v takem zenovsekm vzdušju. In potem je bilo hecno, ker njihova vodnica ni razumela, kaj sem s tem hotel povedati in kako to prevesti. Ampak na srečo je večina gostov le razumela angleško in videl sem, da so me razumeli.
Nato smo se odpravili nazaj v Koper. Ob koncu izleta so se nama z voznikom gostje zelo prijazno zahvaljevali, tako da sklepam, da so bili z dnem zelo zadovoljni.