Včeraj sem imel zelo zanimiv izlet po zaledju Slovenske Istre. Za agencijo Istranka sem po 10 uri pri Šalari v Kopru pričakoval slovensko skupino, ki se je na ta način namenila praznovati okrogel rojstni dan ene izmed članic skupine. Skupina je kmalu prišla ob dogovorjeni uri in namenili smo se na prvi postanek našega programa, v Koštabono.
V Koštaboni smo se sprehodili skozi vas do pokopališke cerkve Svetega Andreja, od koder smo občudovali razgled nad dolino reke Dragonje. Nato smo se vrnili do začetka vasi in se peš napotili doli po hribu od vasi Koštabone do reke Dragonje. Prvotno je bil načrt ta, da bi si ogledali tudi bližnji slap Supot, ker pa nismo bili sigurni, če je pot do slapa primerna za vse udeležence, smo raje izbrali nekoliko lažjo pot. Tako za traktorje. Naš cilj pa je bil Kodarinov mlin.
Lastnik je kasneje razložil o trnovi poti njihove družine, da so z leti odkupili in obnovili stari mlin ob reki Dragonji in ga preuredili v izletniško kmetijo. To jim je odlično uspelo in zdaj tam pogosto prirejajo praznovanja kakih posebnih dogodkov. Mi smo se pa z avtobusom odpravili dalje ob reki vse do vasi Dragonja in potem gori po hribu do Svetega Petra, kjer smo obiskali Tonino hišo.
Tonina hiša je dandanes etnografski muzej v katerem se v pritličju nahaja starokopitna torklja, v prvem nadstropju pa sta prikazani kuhinja in spalnica, tako kot sta nekoč bili.
Od Svetega Petra smo pot nadaljevali proti Krkavčam, ene najbolj slikovitih vasi v Slovenski Istri, kjer smo se namenili preživeti preostanek dneva. Dogovorjeni smo bili z vaščanom Pavletom, ki nam je nato prijazno predstavil obilo zgodb v zvezi s Krkavčami in cerkvijo Svetega nadangela Mihaela.
Prijazni vaščan nas je nato pospremil še do oljarne Ternav, kjer smo spoznali moderni način pridobivanja oljčnega olja (v primerjavi s tistim v Tonini hiši). Poleg teorije smo imeli možnost nekaj olj tudi poizkusiti. Sam sem tako izvedel, da se olivnemu olju, ki je nekoliko izrazitejšega okusa, ne reče, da je grenko, temveč da je pikantno.
Nato smo se namenili do Krkavčanskega kamna. Pavle, ki nas je spremljal tudi tu, je na koncu zaključil, da se je okoli tega kamna nabralo toliko različnih legend, da se na koncu ne ve več, kaj je res in kaj ne. Zato na tem mestu pod sliko prilagam povzetek iz Wikipedije o tem kamnu.
“Krkavčanski kamen (tudi krkavčanski menhir ali kamen Troglav) je 2,5 m visok neizglajen kamniti monolit, ki stoji blizu kraja Krkavče v slovenski Istri. Na njem je izklesana gola človeška (po nekaterih mnenjih božanska) podoba z razširjenima rokama in sončnim nimbom okrog glave. Skoraj polovica kamna je pod zemljo. Predvideva se, da menhir datira v prva stoletja našega štetja. Na vzhodni strani naj bi bilo upodobljeno rimsko božanstvo Mitra, na zahodni pa domnevno Jezus Kristus ali nekaj vmesnega.”
Po ogledu kamna pa smo se odpravili na zadnjo točko programa, ki smo ga imeli, in sicer do bližnje turistične kmetije Robivera.
Tam nas je čakal res izdaten program. Jedilnik je bil sledeči:
- bobiči
- fuži s tartufi in riž s panceto in šparglji
- zelena solata
- ombolo s pršutom ter ombolo v testu s prilogo
- bučni zavitek
Ob vsem tem pa še domača refošk in malvazija ter odličen jabolčni sok iztisnjen iz brkinskih jabolk. Med večerjo sta se nam pridružili še dve violinistki, ki sta zaigrali slavljenki v čast, člani skupine pa so nato priredili še kratek animacijski program. Po večerji nam je lastnik kmetije, gospod Lisjak, odprl še vrata svoje kleti, da bi nam kaj povedal o vinu, našo zanimanje pa so tam še bolj pritegnili sušeči se pršuti in pancete.
Siti in dobre volje smo se nazadnje odpravili na pot domov. Že ob čakanju na skupino sem slavljenki v trgovini v Kopru kupil malo presenečenje in sicer CD Primorskih fantov. Iskal sem sicer kaj drugega, kakega Ottavia Brajka ali pa Bučarja, vendar žal ugotovil, da ponudba primorskih glasbenikov v koprskih trgovinah ni ravno najbolj bogata. Kot sem slavljenko v toku dneva spoznal, bi bilo bolje, če bi našel kak CD Rudija Bučarja ali Tinkare Kovač. Smo se pa tako ob veselih vižah v Kopru poslovili, gostje so pa nadaljevali pot domov. Jaz pa Nuši še enkrat voščim vse najboljše!