Bilo je deževno dopoldne v Ljubljani. Demian je imel vodenje, jaz pa sem se s starejšim sinom in sestro že dogovorila, da gremo pogledat Narodni muzej Slovenije. Tam namreč še nismo bili, imeli smo priložnost, da mlajšega sina pustimo v varstvu in vreme je bilo idealno za pohajanje po ogromnih sobanah in odkrivanje novih zakladov.
V muzeje kar radi zahajamo, še posebej smo veseli, ker se v zadnjem času po teh ustanovah trudijo, da naredijo obisk zanimiv tudi za otroke.
Res je lilo kot iz škafa, ko smo mimo Državnega zbora čofotali proti zgradbi muzeja. Odločili smo se, da si najprej ogledamo Prirodoslovni muzej. Muzeji, posvečeni naravi, so, vsaj po mojih izkušnjah, bolj zanimivi za otroke, in tudi tu nismo bili razočarani. Patrik si je namreč že v vstopni sobi želel vse natančno prebrati in ogledati, od nastanka vesolja naprej. Že takoj mi je bilo jasno, da bi za raziskovanje potrebovali vsaj cel dan 🙂
Prirodoslovni muzej je dobro in zamimivo zastavljen, mimo veličastnega mamutovega okostja se sprehodiš v vodni svet. V drugi sobi je stvarno prikazana količina soli v vodi različnih morij, otroci pa uživajo v ”premikanju” po morju in v bibavičnem pasu, ob postavitvi ”pedočev” na suhem, pa smo se vsi počutili, kot doma 🙂 ledila je zanimiva zbirka kač in krokodilov, z natančnim proučevanjem obojega, seveda.
Zelo prvinsko je v muzeju predstavljen gozd z zvermi in ogromnimi ptiči. Posebej so zanimive lobanje, ki praktično prikazujejo razliko med rastlinojedci, mesojedci in vsejedci, kar sta otroka seveda poizkusila, večkrat.
Zelo zanimiv je bil kviz, ki je postavljen ob Zbirko mineralov barona Žige Zoisa. Najprej smo si zbirko ogledali in ugotavljali, da nekateri minerali izledajo kot delo človeških rok, pa to niso. V zadnjem letu smo res spoznali veliko ”kamnov,” spremljajo nas od dopusta na Koroškem (prvi in drugi del), pa do dopustovanja v Lendavi, kjer smo se v Gradu dodobra spoznali z Olivinom (priporočamo obisk Vulkanije za velike in male otroke, odrasle, upokojence…)
Nadaljevali smo v zbirkah Narodnega muzeja, kjer je za otroke poskrbljeno v posebnih kotičkih, kjer rišejo, ustvarjajo, poslušajo, se preoblačijo. Sprehodili smo se po antičnem mozaiku, delčku Emone, iz železnodobne situle poskušali razbrati, kaj je na sličicah, upodobljenih na tem krasnem umetniškem delu. Patrika so zanimali meči, Neža pa si je, skupaj z mano, ogledovala bogat nakit in lasnice.
Mimo drevaka smo prišli do najstarejšega glasbila-piščali iz Divjih bab, ki bi morebiti lahko bila najstarejše glasbilo na svetu. Narejena je iz kosti jamskega medveda in prav mogoče je, da so si kromanjonci pred tisoče leti z njo krajšali čas v deževnih dneh.
Seveda nismo mogli mimo privlačne egipčanske zbirke, ki na hodnik- del belkastastega rimskega lapidarija-kar sije v bogatih modro oranžnih barvah. Zbirka je sicer manjša, kot smo pričakovali, a razlaga o mumijah in mumifikaciji med tem, ko le-to gledaš, je poskrbela, da je bilo to takrat celo naše vesolje.
Obisk smo po slabih treh urah zaključili s počitkom na hodniku in se podali nazaj na dež.
Ogled Narodnega muzeja priporočamo vsem radovednim, lahko pa se nam pridružite na vodenjih po Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem.