Počasi se je bližal dan, ko so se nam v Mežici na dopustu pridružili prijatelji-če pa je hiša tako velika! 🙂 Ob prihodu v kuhinjo je Nives najprej komentirala, da je to prvi prostor, kjer se ji zdi, da nekako spadamo v prostor in nismo preveliki 🙂 Postregli smo z večerno pašto na koroški način (recept izključno v inbox 🙂 ).
Naslednji dan se je seveda spodobilo, da najprej spoznamo Mežico po dolgem in počez. Tako smo šli do cerkve sv. Jakoba, nadaljevali mimo blokov do ”pešnge” in se ustavili na otroškem igrišču zraven Meže. Potem smo pokazali še stadion in Narodni dom in se mimo šole vrnili domov. Bili so kar presenečeni nad velikostjo Mežice, Leon pa je pripomnil: ”To ni vas!”
Popoldne smo se odpravili na Volinjak in med vzpenjanjem brali o Žal ženah-zelo iskriva domislica-predvsem pa odvrne od velikega naklona. Prispeli smo na vrh, se vpisali v knjigo, žal pa je pot do čudovitega razgleda bila preveč nedostopna za otročiče.
Med potjo nazaj sem razlagala prijateljem, kakšna je razlika v hribih v Mislinjski dolini, kjer sem preživela večino otroštva in v Mežiški dolini, kjer sem živela kot najstnica. V Mislinjski dolini so hribi položni, ”pohorski”, primerni za sprehajanje, tu v Mežiški pa še nisem našla hriba, kjer ne bi grizel kolen in se ob tem živo spomnila svoje prve poti na Peco in Šting… 🙂
Zapeljali smo se mimo idiličnih leških cerkva. Kakšna lepota! Odlična in dobro ohranjena arhitektura, neokrnjena narava in cvetoči poletni travniki. Sploh nima smisla izgubljati besed. Z Demianom sva se zopet strinjala, da je morje precenjeno.
V naslednjih dneh smo obiskale prelepo Koprivno in domačijo Kumer, kjer smo naleteli na domačnost in prijaznost tamkajšnjih lastnikov. Pot mimo kmetije, kjer nudijo tudi prenočišča, pa je vodila do prelepe cerkve sv. Ane v neokrnjeni naravi s pogledi na gore, ki res jemljejo dih. Tukaj se življenje res ustavi in s polnimi pljuči lahko uživaš v trenutku.
V cerkvici vidimo oltar, ki je zelo nenavaden za te kraje. Takoj, ko vstopimo, nas namreč z druge strani pozdravi črna Marija z deteom. Gre za kip s temnopolto Marijo z detetom, kjer črnino preseka zlata obleka.
Resnično redek primer v Sloveniji. Tudi zgodba o tem, kako je prišla sem, je zanimiva. Cerkev sv. Ane je prvič omenjena okrog leta 1500, tamkajšnji verniki pa so se okrog leta 1600 odpravili na –še danes popularno – Jakobovo romarsko pot, kot spomin s poti pa so s sabo prinesli ta kip. Vredno pohoda, oddiha in ogleda!
Eden izmed naših izletov je bil tudi Minimundus, park s pomanjšanimi znamenitostmi z vsega sveta! Meni je sprva zgledal manjši, kot sem se ga spomnila, a res je kaj videti. Za otroke so seveda najbolj zanimivi vsi gumbi, ki jih pri nekaterih atrakcijah lahko pritiskajo in tako zaženejo vlake, ladje… Seveda pa je kraljica raketa, katere ”izstrelitev” nekako kar ”zamrzne” pogled na park. Poleg vseh znamenitosti zunaj je tudi v notranjosti nekaj res zanimih stvari. Ogromen tobogan, vesoljski sprehod in vožnja z avtomobilom-vse, kar res pritegne male in velike otroke.
Po končanem ogledu parka smo res potrebovali nekaj počitka in piknik za našo družbo. Demian se je pri prodajalcu v Minimundusu pozanimal in izvedel, da smo v neposredni bližini parka, kjer bi lahko pomalicali in otrokom pustili, da se malo poigrajo, skrivajo, tečejo… zato ni bilo treba nikogar prepričevati o naslednjem koraku. Vsedli smo se pod prvo klopco, otroci pa so šli raziskovat kamne, drevesa in rože, a tega, kar smo odkrili, ni nihče pričakoval! V parku smo odkrili najboljše otroško igrišče-po mnjenju mam, tatijev in otrok!!!- daaaaaleč naokoli. Pesek, gradbišče, voda, tobogani, plezanje, gibanje… Naslednji obisk Celovca z otroki bo zagotovo z enim postankom-v parku Europa. Toplo priporočam vsem. Če ste ljubitelji kave, jo prinesite s sabo, ni je namreč mogoče vedno dobiti!
Največjega favorita našega dopusta smo seveda šparali za konec. Šli smo z vlakcem v rudnik Mežica! Otroci so si ponosno popravili opremo in že smo drveli, strpani v vagončke, ob glasnem ropotanju vlaka po tirih in v čisti temi-in pustolovščina se je začela. Miri, odličen vodnik, nam je naslikal leta in leta rudnika in različnih postopkov, orodij in tehnik. Starejši sin je iz rudnika prišel kot navdušen geolog in še vedno občasno govori o perkmandlcih, ki so pustili sladkarije. V glavi jih ima shranjene nekje zraven božička 🙂
Ohladitev v prijetnem poletju v objemu zelene Koroške nam je vsem dela odlično. Vsak dan smo raziskovali in za odkriti imamo še veliko več. Koroška, tam nekje daleč za avtocesto, med Pohorjem, Uršljo in Peco, umirjena, zelena in lepa!
