Tudi letos smo ostali zvesti svoji filozofiji o odkrivanju Slovenije in bližnje okolice. Odpravili smo se na sever Slovenije. Vedno, ko se vozimo, se sprašujemo, kje se ustaviti, da se lahko malo okrepčamo in predvsem, da se otroka malo zdivjata. 3 ure vožnje so naporne tudi za njiju dva. Tokrat smo zavili proti Arboretumu, kjer so nam na vstopni točki povedali, da je v notranjosti samo bar s toasti, tako da smo se ustavili v restavraciji, ki so nam jo priporočili. No, tokrat se nam ni posrečilo, kot ponavadi, tako da smo bolj na hitro zmetali vase tisto, kar nam je predlagal natakar, smo pa v bližini našli otroško igrišče, ki je popravilo vtis o Radomljah. Pot smo nadaljevali po avtocesti, zavili na regionalno cesto in se vozili in vozili in vozili in vozili in vozili…in prispeli v Mislinjsko dolino. No, nato smo se vozili še dobre pol ure in dosegli smo cilj.
Namestili smo se v prostorno in lepo hišo mojih staršev, ki so nam jo prijazno odstopili v času njihovega dopustovanja. Bili smo brez posebnih planov, želeli smo si le malo oddahniti, odkriti kaj novega ali pa ponovno videti kak kraj, kjer se že dolgo nisem potepala.
Velikokrat se mi namreč zgodi, da se zalotim, kako sanjarim o tem, kako z družino pohajam po vaseh in hribih, kjer sem včasih živela in sinovoma, pa tudi Demianu razlagam: ”No, tu sem pa jaz v šolo hodila, tu sem pa to in ono.” In letos mi je delček tega tudi uspel 🙂
Prvi dan smo namenili sprostitvi v, sicer znano, a zelo drugačno okolje od tistega, kjer smo vsak dan. Tudi na tišino, prijeten hlad, odsotnost hrupa, množic, velik vrt in prostorno hišo se je potrebno navaditi J Starejši sin je sicer pogosteje na obisku pri dedku in babici, zato je bil za uvod on vodnik po Mežici. Rekel je, da nas pelje do dinozavrov, jaz sem bila prepričana, da si je zagotovo kaj narobe zapomnil, še posebej, ko je zavil na cesto, kjer se ne spomnim, da bi kdaj hodila. No, in res smo srečali dinozavre! Pa ne samo to, tudi labirint kralja Matjaža, otroško igrišče in brezplačna klima! Celo leto naravnana na 10 stopinj! Bili smo na vhodu v Podzemlje Pece oziroma rudnik svinca in cinka, ki se odlično prilagaja novim tipom turistov. Privoščili smo si pijačo, vmes pozdravili dve skupini turistov s kolesi in par vagončkov ljudi, ki so si jamo ogledali na standardnem vodenem ogledu. Pozdravili smo še Mirjia, dobrega prijatelja mojih staršev in izkušenega vodnika po rudniku in si obljubili, da se vidimo čez par dni. Zvečer sva z Demianom obsedela na balkonu in opazovala naravo in zvezdno nebo. Prav v tišini.
Ko sem malo raziskovala po internetu, so se mi kar naprej med rezultati pojavljale Kope-pa smo šli na Kope. Pričakovala sem veliko dogajanja, posebej za otroke, ko pa smo prispeli na cilj, pa smo izvedeli, da so aktivnosti odprte le med vikendi. Malo dolgih nosov, a ne preveč razočarani, smo torej zagrizli v hrib in se napotili proti Petelinjemu jezeru. Medtem, ko sem Demianu razlagala, da bejbika ni lepa ženska, ampak tamala vlečnica na Kopah in otrokom, kako sem se tu smučala, me je starejši sin čudno gledal med razlago o tem, kako si si moral krožnik dati na rit, da te je vlečnica peljala do konca. Prispeli smo do jezera, ki ga pozimi uporabljajo za zasneževanje. Prijetno me je presenetil pogled na sedežnico in urejenost okrog jezera. Sopihali smo naprej do Velike Kope in odprl se nam je krasen razgled na dolino. Med tem ko sem jaz doživljala občutke nostalgije in iskala ”šmarško hišo,” so se fantje sprehajali po energetskih točkah in mahali padalcu nad nami. Ob povratku smo opazili tudi start bike parka za odrasle-super trasa!!! Lepo urejeno in zanimivo.
Odločili smo se, da nekaj prigriznemo kar na Kopah, tako da smo se usedli na ogromen vrt restavracije v Grmovškovem domu. Vsi štirje smo se dobro najedli, cene so bile zmerne, personal pa prijazen. Začudilo me je le to, da niso imeli previjalnice za otroke. Drugače pa so Kope zares lepo prenovljene, dodali so veliko ponudbe in zagotovo se vrnemo kdaj med vikendom-za cel dan.