Danes popoldne smo se spontano odpravili na izlet. Da bi se ognili burji, smo razmišljali, ali se raje odpravimo proti Kopru ali Portorožu in ker se je naš zadnji sprehod v Portorožu precej klavrno končal, smo se odpravili tja. Na poti proti super barvnim in privlačnim igralom za otroke na portoroški promenadi.
Prispeli smo na parkirišče, z Demianom sva hkrati odprla vrata, ki jih je moč vetra takoj zaprla. Spogledala sva se in že razmišljala, kam zdaj. Starejši sin je pričakoval zabavo na igrišču, a v resnici sprehod sploh ne bi bil prijeten. Tako sva se spomnila, da je v Piranu verjetno bolje, jaz sem želela narediti še par fotografij-burja namreč odlično vpliva na ozračje, razpiha dim, prah in pusti svež pogled. In že smo se vozili mimo mondenih portoroških hotelov in casinojev, privlačnih barov in restavracij, mimo Bernardina proti Piranu. Parkirali smo v garažni hiši, vzeli voziček za mlajšega, kolo za starejšega in se spustili proti mestu.
Piran mi že od nekdaj predstavlja nekaj romantičnega, malček skritega ter polnega malih zgodbic in velikih zgodb. Tako je lep, barven, dinamičen in raznolik. Vedno, ko se s popotniki potikam po uličicah ali pa jim kažem, kaj vse se vidi z razgleda pri cerkvi sv. Jurija, se počutim prav ponosno in zares z žarom v očeh govorim o tem čudovitem mestecu.
Vsi družinski sprehodi, izleti, počitnice, skoraj brez izjeme, se vedno vsaj malo vrtijo tudi okrog dela. Demian ponavadi opazi kakšno letnico, njegova priljubljena igra pa je ugotavljanje točnega časa nastanka kakšne zgradbe, starejši sin posluša jezike, ki jih sliši pri govoru drugih, jaz pa ponavadi iščem najboljše kote, detajle ali pa kaj novega, česar sploh še nismo opazili. In vse to nam je v veselje, naš lifestyle. Pač poklicni popotniki 🙂
Na Tartinijevem trgu, ki je tako svobodno odprt, v sicer stisnjenem Piranu, smo srečali kolegico, ki je turistom razlagala o Tartiniju, njegovih skladbah in pečatu, ki ga je pustil mestu in glasbi. Vsak začetek sezone izgleda nekako tako, kot da se zakljubiš. Začne se lepše vreme, več je ”movimenta,” (prevedlo bi se nekako kot dogajanje), vsi smo spočiti in pripravljeni na nove vedoželjneže, s katerimi bomo delili našo strast do zgodovine, arhitekture, georafije, krajev in ljudi nasploh.
Za piko na i smo se odločili še za obisk Akvarija (oziroma ribarnice, po besedah starejšega sina 🙂 ) v Piranu. Pozdravil nas je prijazni Vanja in začel razlagati o bitjih, ki tam domujejo. O hobotnici, ki je izlegla jajca, zdaj pa jih pogosto čisti, boža, varuje, o morski mački, ki nas je pozdravila, a se ponavadi skriva… Akvarij je sicer kar mali, ampak otrokoma je bilo popolnoma vseeno za njegovo velikost. Navdušeno sta hitela od akvarija do akvarija, največji zvezdi pa sta bila morska psa. Obisk priporočamo vsem, ki jih zanima živelj v morju in tistim, ki se v Piranu mudijo z otroki.
Po obisku akvarija nas je pozdravila čudovita svetloba sončnega zahoda, sprehod nazaj do garažne hiše je minil ob pogovoru o zadnjem članku, ki sva ga z Demianom brala, in sicer o slovenskih rožnarcah v Trstu (o tem več tudi na vodenem ogledu po Trstu), pa o trgovini, kamor moramo po kruh, plenice in milo, ter o kongresnih gostih v Bernardinu. Klasičen, sproščujoč družinski pogovor in zaključek, da ima Piran vedno svoj čar. Vabljeni z nami na voden ogled.
Ines