Odkar smo zopet (končno!) bolj mobilni, smo nestrpno čakali na prvo priložnost za mini pobeg iz vsakdana. Demian zadnje čase veliko časa nameni vodenju po Trstu, kar nas vse izjemno veseli! Trst nam namreč pomeni neko res svetovljansko mesto prav na dlani. Zapeljemo se mimo Kopra in čez tunel in že se nam razpre pogled na gosto poseljene gričke in obalo, na avtocesto proti Benetkam in končno smo v tržaškemu vrvežu, ki lahko redoljubnežem s svojim kaosom na cesti, na ulicah in tudi v trgovinah, povzroči kakšen siv las ali dva več. Vsaj tako je ponavadi.
Danes pa je bila nedelja. Od doma smo se odpravili po zgodnjem kosilu in v ihti, običajni v štiričlanski družini z dojenčkom. Parkirali smo v bližini železniške postaje in prav pogrešala sem vonj po mestu in razbeljenih tleh, bilo je 30°!
Demianu je, kot vedno, ko dela, bil na vodenju četrt ure prej, kot se za profesionalnega vodnika spodobi, jaz pa nisem zaostajala z vozičkom pred sabo in z otroško roko, ki je počivala v moji roki. Na trgu pred železniško postajo smo šli vsak svojo pot. Demian na vodenje in mi na sprehod.
Moj prvotni plan je bil, da Demiana odložimo v centru in se zapeljemo do Barkovelj, kjer se takoj ob vodi nahaja čudovito razpotegnjen pinijev park z zavidljivo zbirko otroških igral, a sem si ob tehtnem spodbudnem samogovoru, da bomo že kako, premislila. Sami trije smo bili tako za dobri dve uri prepuščeni nedeljskemu sprehajanju po Trstu.
Nekje sem nekoč prebrala, da je Trst mesto, kjer je popolnoma normalno, da poleg italijanščine slišiš tudi slovensko, hrvaško in nemško govorico, danes pa sem to resnično začutila tudi na svoji koži. Takoj po prvih korakih proti Trgu zedinjene Italije me je nagovorila francosko govoreča gospa, ki je spraševala po železniški postaji, za vogalom sem slišala pogovor v slovenščini, prehiteli so me angleško govoreči, srečali smo za nekaj avtobusov (avtobus, minibus in količinske izpeljanke, ki sledijo = standardna mera v družini, ki živi in diha s turizmom 🙂 ) nemško govorečih, seveda niso manjkali Azijci… Zelo hitro mi je postalo jasno, da si Tržačani za nedeljske izlete raje izbirajo druge točke, a raznolikosti resnično ni manjkalo.
Je pa bilo nekaj ključnih razlik, ki jih je bilo opaziti. Trgovine po centru, z nekaj izjemami, so bile večinoma zaprte. Bari, ki se nahajajo na območju od Ponteroša do glavnega trga, kjer se ob delovnikih, večerih in sobotah, tre ljudi, so večinoma ali samevali ali bili zaprti. Promet po ulicah je tekel večinoma gladko, in če pomislim, niti ne vem, če sem naštela 5 hupanj avtov, ki so drugače del vsakdana, nekakšen mestni šum.
Prvi cilj je bil igrišče v parku na Trgu A. Hortisa, kjer smo se že večkrat hladili in lizali odličen sladoled iz bližnje slaščičarne. Po krajšem postanku tam in bližnjemu srečanju z golobi smo se odpravili do igrišča, ki sem si ga nagledala že doma na zemljevidu. Nekako sem locirala igrišče pod hrib sv. Justa in začeli smo z mini pohodom v hrib.
Starejši, izrazito nehribolazno navdahnjeni, se začuda niti malo ni pritoževal nad kar strmim klancem. To pripisujem dejstvu, da so uličice tam res ozke, pločniki niso ravno zgledno urejeni in mu je bilo kot v nekašni džungli. Spraševal je po vsakem znaku, kablu, garažnih vratih, obcestnih stebričkih, jaz pa sem lahko videla, da se na naši levi res nahaja igrišče, a do tam vodi zajetno število stopnic (za tričetrt standardnega avtobusa 🙂 ), ki res niso bile primerne za voziček. Ocenila sem, da mora biti nek drug vhod, tako da smo hodili, krožili in se pogovarjali naslednje pol ure, ko smo prilezli do gradu San Giusto.
Patrika je navdušilo dejstvo, da zgleda podobno kot grad v eni izmed njegovih knjig, seveda je preveril ječo in top, ki se nahajata na samem vhodu. Prav posebne simpatije pa seveda gojimo do Mihca in Jakca, ki sta s svojim zvonom locirana na vhodu gradu. Z olajšanjem sem ugotovila, da je to še boljše kot igrišče in tako smo se dodobra razgledali po hribu, kjer se poleg gradu nahajajo rimske ruševine in čudovita katedrala.
Ker se nam ni ljubilo vračati vse naokoli, od koder smo prišli, pa tudi čas se nam je iztekal, smo želeli ubrati najkrajšo pot, a to se je z vozičkom, kot se mi je v Trstu zgodilo že velikokrat, izkazalo za praktično nemogoče. Res mi je zanimivo, da je tako lepo in svetovljansko mesto tako slabo prilagojeno za vozičke. Vrnili smo se torej po zaviti in strmi poti in jo mahnili še do rimskega teatra, kjer nas je čakal Demian. Skupaj smo se po nedeljsko mirnih ulicah vrnili do avta, pogledali še železniško postajo, kjer so nedavno odlično prenovili javna stranišča (ja, tudi to je ena izmed vročih turističnih tem 🙂 ) in se odpravili nazaj domov.