Že več let sem imel v načrtu, da bi se počasi začel izobraževati za turističnega vodnika po Benetkah, pa se okoliščine nikakor niso prav izšle. Ta teden pa sem končno naredil prvi korak v to smer. Zelo izkušena kolegica – vodnica, mi je ponudila, da se ji pridružim na izletu, ker bo v naslednjih tednih verjetno potrebovala še koga, da bi znal izpeljati tak izlet. Seveda nisem mogel zavrniti take priložnosti. Tja smo se zgodaj zjutraj odpravili iz Portoroža in po avtocesti do tja potrebovali približno kake tri ure. Od parkirišča Tronchetto do bližine Trga Svetega Marka smo se pa nato peljali z lokalno barko.
Ko smo izstopili z barke, smo se ob nabrežju sprehodili do Trga Svetega Marka in po poti je vodnica gostom razlagala o Mostu vzdihljajev, o Doževi palači, o Casanovi in še veliko drugega. Na glavnem trgu smo si pa ogledali zunanjost Bazilike Svetega Marka ter stolp z uro. Nato je vodnica gostom razložila še, kako se pride do mostu Rialto ter kdaj se spet dobimo po prostem času. Njena razlaga je bila na splošno zelo dobra in okoliščinam ter gostom primerna, mene je pa pozitivno presenetilo predvsem to, da področje, kjer večina vodnikov vodi skupine sploh ni tako veliko, kot sem si predstavljal, ter da se da osnovni ogled Benetk opraviti v eni uri. Variacij na temo je nato seveda ogromno, toda začetek ni tako zahteven, kot sem si predstavljal.
V prostem času sva se s kolegico tudi sama sprehodila po ulicah do mostu Rialto in si nato nekje privoščila kosilo. Z vodniškimi izkušnjami nama je uspelo pojesti dve pizzi s pijačo za 25 €, kar za Benetke niti ni tako zelo visoka cena. Po kosilu pa sva se namenila se izgubljati po beneških uličicah in odkrivati kotičke, ki bi bili zanjo v več-desetletni karieri nekaj novega. In nama je kak tak kotiček tudi uspelo najti.
Nato sem se kake pol ure še sam sprehodil okoli. Benetke so neverjetna mojstrovina in upravičeno veljajo za eno najlepših mest na svetu. Ko sem se pred mnogimi leti še kot šolar na več izletih sprehajal po teh ulicah, name sicer niso naredile takega vtisa kot tokrat. Vendar sem takrat reči dojemal drugače. Zdaj, ko sem pa že več let turistični vodnik, je arhitektura cerkva, palač, mostov ter sama gradnja na pesku nekaj neverjetnega. In dojemanje moči, pomena in zgodovine Beneške republike je bistvenega pomena tudi za razumevanje krajev, kjer pogosto delam: Piran, Koper, Poreč, Rovinj… In tokrat sem na hitro videl le pročelja. Kakšna vsa čudesa se skrivajo še v notranjosti recimo Bazilike Svetega Marka ali v Doževi palači?
Je pa obisk Benetk v meni pustil tudi neki drugi, nekoliko manj prijeten vtis. Po ulicah se je namreč gnetlo toliko ljudi, da se človek hitro spomni, da je na svetu že 7 milijard ljudi in da če se jih le mali odstotek odloči enkrat v življenju obiskati to mesto, to pomeni horde in horde ljudi. Tudi sam sem se počutil nekako razosebljenega in kot le ena izmed deset-tisočih mravljic v mravljišču. Poleg tega se po ulicah le redko vidi kakega domačina. Tako med turisti kot med delavci v Benetkah je moč videti in slišati veliko različnih narodnosti in jezikov. V naslednjih dneh po tem izletu sem izvedel, da se je večina domačinov kar odselila, ker je bilo vsakodnevno obleganje njihovih domov neznosno. In ravno danes, ko pišem ta članek, sem prebral, da razmišljajo, da bi omejili obisk Trga Svetega Marka.
Za turističnega vodnika je v Benetkah po mojem mnenju tako največji izziv organizacija logistike svoje skupine v tako nepregledni množici ljudi. Če je le možno, je priporočljivo hoditi tja na izlete v obdobjih, ko ni tako vroče kot je te dni in ko mesto ni tako množično oblegano, kot je bilo tokrat. Učenje o zgodovini, umetnosti, arhitekturi ter družbi v Benetkah je pa večletni projekt, na katerem bom delo morda nadaljeval že naslednji teden.
Lep pozdrav, Demian