Te dni sem z družino na zasluženem dopustu na Koroškem. Da pa kot turistični vodnik le ne bi preveč padel iz forme, smo se en dan odločili, da se odpravimo na odkrivanje Slovenj Gradca, sedeža ene izmed enajstih slovenskih mestnih občin. Vreme je bilo za sprehod primerno, a za fotografiranje žal nekoliko sivo…
Kot turističnega vodnika me je zanimalo predvsem, kaj v mestu bi potencialni skupini gostov razkazal v približno uri in pol, kolikor običajno traja kakovosten voden ogled mesta. Vzdušje v mestu je bilo prijetno, umirjeno, veliko je bilo videti srednješolske mladine. Kraj mi je hitro prirasel k srcu in kmalu sem si tudi ustvaril sliko, kod bi se z neko turistično skupino sprehodil.
“Slovenj Gradec kot starodavno mesto v kotlini med Pohorjem in Uršljo goro je slovenski sinonim za kulturno središče, kjer si bogato izročilo preteklosti podaja roko s sodobnim utripom. Mesto je poznano po številnih umetnikih in prireditvah, pa tudi po tem, da je med najhladnejšimi mesti v Sloveniji. Središče kulturnega življenja je še vedno mestno jedro, ki je ohranilo neokrnjeno podobo iz preteklosti. Nagel razvoj gospodarskih in storitvenih možnosti v zadnjih letih si je tukaj srečno podal roko s starodavnim duhovnim izročilom in naravnimi bogastvi v bližnji okolici urbanega središča in tako v Slovenj Gradcu še danes delujejo mnogi izdelovalci rokodelskih izdelkov. Številne mednarodne prireditve in razstave, nekatere tudi pod pokroviteljstvom OZN, so Slovenj Gradec trajno zaznamovale kot mesto miru in mednarodnega sporazumevanja z nazivom Mesta glasnik mitu, ki ga je leta 1989 podelil takratni generalni sekretar OZN.” (vir: brošura Javnega zavoda Spotur Slovenj Gradec)
Informatorka v TIC-u nas je prijazno založila z brošurami, ki smo jih potrebovali, ter nam podala še nekaj zanimivih informacij. V bližnji čajnici Peč smo nato s sorodniki, ki jih imamo v mestu, poklepetali ob kavi in meditativnemu čaju. Žal nismo imeli veliko več časa, tako da smo si rekli, da obisk pokrajinskega muzeja in galerije pustimo za naslednjič, ko bomo tu.
Zdaj, ko pišem ta članek, sem prebral, da je oltar cerkve Sv. Elizabete eno najpomembnejših baročnih del na slovenskem in tudi o tem bom moral kaj več preštudirati naslednjič, ko bom v teh krajih. Poleg cerkve Sv. Elizabete pa stoji Špitalska cerkev Svetega duha, ki ima zanimivo, s skrilavci pokrito streho, ki me spominja na kamnite strehe, kot jih lahko vidimo na Krasu.
Ker živim v Slovenski Istri seveda ne pride prav dosti v poštev, da bi v Slovenj Gradcu delal le dvourne vodene oglede mesta, tako kot to kdaj naredim v Ljubljani. Je preveč vožnje v obe smeri, da bi se mi to izplačalo. Bi bil pa ta kraj odlična “sestavina” za celodnevni izlet na Koroško. Tak izlet bi lahko vključeval recimo še kosilo na kaki turistični kmetiji in pa recimo ogled rudnika v Mežici in pa domačega kraja Tine Maze..