V soboto sem imel vodenje skupine, ki ga je naročilo Medobčinsko združenje gluhih in naglušnih občin Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče. Po nekoliko jutranjih nesporazumih o kraju srečanja smo se nazadnje pred 9. uro dobili na parkirišču pred miramarskim gradom in se sprehodili do ploščadi pred gradom. Tam sem skupini podal razlago o njem in o krajih, kjer se gostje ta dan nahajajo. Za nekatere sem moral govoriti zelo glasno, mojo razlago pa je prevajalka tudi prevajala v znakovni jezik. Po razlagi so si člani skupine grad ogledali individualno, saj zunanji vodniki v tem gradu ne smemo voditi. Ostala je tudi vstopnica viška zame, tako da sem se v gradu po dolgem času sprehodil tudi sam in ugotovil, da se bom moral nekega dne oborožen z literaturo vrniti sem in ga veliko bolj podrobno preštudirati.
“Grad je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilian I. Habsburško-Lotarinški (1832-1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Načrte stavbe je naredil Carl Junker, gradnja pa je potekala med letoma 1856 in 1860. Grad naj bi prvotno imel tri nadstropja, a se je Maksimilijan, ki je gradnjo financiral iz lastnih sredstev, zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. Še v času gradnje je s soprogo, Šarloto Belgijsko, živel v Castelletu, manjšem objektu v grajskem parku, kjer je Šarlota do preselitve v Belgijo živela tudi, ko se ji je zaradi moževe usode omračil um. Potem, ko je bil Ferdinand Maksimilian v Mehiki leta 1867 ustreljen, je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov, v tridesetih letih 20. stoletja pa je v prvem nadstopju živel Amadej Savojski, 3. vojvoda d’Aosta.” (Wikipedia)
Po ogledu in prostem času smo se z nekoliko zamude odpravili še na ogled Trsta. Želja s strani naročnice izleta je bila, da naj bi imeli gostje v Trstu čim več prostega časa, zato sem razlago na glavnem tržaškem trgu omejil le na najbolj bistvene stvari. Predstavil sem jim glavni trg ter splošno o mestu, veliko pozornosti pa sem posvetil razlagi o trgu Ponterošo, ki je bil v jugoslovanskih časih poznan vse do Ohrida. Po razlagi so me “najeli” za fotografa in naredili smo skupinsko sliko pri Vodnjaku štirih celin (takrat, ko je bil narejen, še niso vedeli za peto).
Nato smo se zmenili, da imamo čas prosto. Veliko gostov je zanimalo, kje se da nakupovati, zato sem jih odpeljal do četrti, kjer sem menil, da se nahaja največ trgovinic. Žal pa nekaterim specifičnim povpraševanjem, kot npr. po ribiški trgovini, nisem znal ugoditi, čeprav sem ves čas upal, da bom kje zagledal kako tako trgovino. Dandanes hodimo Primorci bolj pogosto v nakupovalna centra Torri d’Europa in Montedoro pri Miljah.
Občutek imam, da so bili, kljub nekaj manjšim spodrsljajem, gostje na koncu z ogledom zadovoljni. Tako da smo se le še prijazno poslovili…