V četrtek dopoldan sem imel naročen voden ogled Pirana za italijansko skupino iz Rima. Ogled smo začeli ob 10. uri na avtobusni postaji, se ob obali sprehodili do Tartinijevega trga, nadaljevali do trga 1. maja, piranske Punte ter ob severni obali gor do cerkve Sv. Jurija, od koder smo opazovali razgled na Tržaški zaliv. Tam smo z vodenim ogledom končali in se sprehodili nazaj do Tartinijevega trga, kjer so gostje nato imeli še uro prostega časa.
Obiskovalci so bili z ogledom zelo zadovoljni. Na splošno Italijani, ki prihajajo tako od daleč, teh krajev ne poznajo dobro, tako je za njih veliko presenečenje, da je Piran dvojezično mesto, da je bilo več stoletij pod Beneško upravo, da tu živi italijanska manjšina, ter da tudi Slovenci tu lahko govorijo brezhibno italijanščino. Zelo veliko vodenj italijanskih skupin je bilo tudi potrebno, da sem se naučil kaj povedati o temnejših dogodkih v teh krajih v obdobjih pred in po drugi svetovni vojni, ne da bi se kdo v skupini razburjal, in seveda da ogled mesta s tem ne bi postal prezahteven.
“Mestna hiša z mogočnimi stebri, ki slonijo na ograji balkona, je gotovo najodličnejša stavba na trgu in že s svojo mogočno zunanjostjo okolici naznanja središče mesta. Zgrajena je bila v drugi polovici 19. stoletja na temeljih nekdanje, že v 13. stoletju postavljene, prav tako imenitne romansko gotske palače. Leta 1877 so stavbo porušili in v duhu takratnih arhitekturnih teženj Trsta, na njeno mesto v neoklasicističnem slogu zgradili današnjo Mestno hišo. Vzidana kamnita figura leva ostaja kot spomin na veličastne čase Beneške republike” (M. Vinčec, Istra, 2009)
Gostje so sicer bili na večdnevnem potovanju in so med drugim obiskali tudi Trst, Ljubljano, Postojnsko jamo in Bled. Zelo so pohvalili Slovenijo in bili skoraj nejeverni, ko sem jim razložil, da nam nimajo prav veliko zavidati na področju ekonomije in politike. Je že tako, da sosedova zelenica običajno zgleda bolj zelena od lastne…